СТАВОВИТЕ НА ГОРАН СТЕФАНОВСКИ ЗА ИДЕНТИТЕТОТ И ЗА ИДЕНТИТЕТСКИТЕ НАРАТИВИ
Povzetek
Текстот ги анализира ставовите на Горан Стефановски за: традицијата, идентитетот и идентитетските наративи, изразени во своите дела настанати по неговото преселување во Кентербери, Велика Британија, во време кога веќе беше сметан за еден од водечките драмски автори на Источна Европа. За разлика од егзилот на Џејмс Џојс, за кој е карактеристичен неговиот постојан анимозитет кон својата татковина Ирска и нејзината традиција, егзистирањето на Горан Стефановски во друг географски, културен и политички контекст ја засили, својата наклоност кон македонската традиција, која ја дефинираше тој како столб на македонскиот идентитет. Во исто време, Стефановски ја согледуваше својата позиција како постоење меѓу два наративи, две култури (македонската и британската), што ја потенцира нужноста неговите драмски дела и есеи да се интерпретираат во контекст на транснационалната литература, која подразбира дела што настанале и суштествуваат меѓу два или повеќе јазици и културни наследства.
Prenosi
Literatura
makedonska. (In Macedonian.)]
Стефановски, Горан. (2005). Приказни од Дивиот Исток. Скопје: Табернакул. [Stefanovski, Goran. (2005). Prikazni od Diviot Istok [Wild East Stories]. Skopje:
Tabernakul. (In Macedonian.)]
Cixous, Helene. (1976). The Exile of James Joyce. London: John Calder.
Joyce, James. (1977). The Portrait of the Artist as a Young Man. New York and
London: Penguin.
Klaić, Dragan. (2009). Post-Yugoslav Theater Exile: Transitory, Partial and Digital.
In The Exile and Return of Writers from East-Central Europe. Neubauer, John, Torok, Borbala Zsuzsanna (Eds.). New York and Berlin: Walter de Gruyter.
497-521.
Said, Edward. (2001). Reflections on Exile. London: Granta Books.
Sarup, Madan. (1994). Home and Identity. In Travelers’ Tales. Robertson, George
(Ed.). London: Routledge. 93-105.
Seyhan, Azade. (2001). Writing outside the Nation. Princeton and Oxford: Princeton
University Press.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
