Слово в переводе: сопоставительный анализ лексических переводческих соответствий
Povzetek
The problem of lexical equivalents in the process of interlanguage translation has been considered in the article. Taking into consideration the fact that a word is the basis of any decoding as well as the interlanguage one, the authors analyse the phenomenon of word untranslatability caused by the difference of language and conceptional world images. Hence, a word has been considered as a concept carrier. Relying on the opinion that word untranslatability is the objective reality, the contrastive analysis of the so-called lexical interlanguage equivalents has been conducted in the article. 'Nevsky Prospekt' by N. Gogol and its translation into English has been taken as the material for the analysis. While comparing a word of source language with a word of target language three zones have been marked: the zone of meaning of a source language word; the zone where meanings of words coincide; and the zone of meaning of a target language word.
Prenosi
Literatura
теория слова. Русский язык: Москва. 320 с.
Гадамер. Ханс-Георг. 1991. Актуальность прекрасного. Искусство:
Москва.
Гумбольдт. Вильгельм фон. 1984. Избранные труды по языкознанию.
Москва.
Комлев. Николай Г. 1992. Слово в речи: денотативные аспекты. Эдиториал УРСC: Москва.
Якобсон. Роман. 1978. О лингвистических аспектах перевода. в Вопросы
теории перевода в зарубежной лингвистике. Международные отношения: Москва. С. 16–25.
Derrida. Jacques. What Is a «Relevant» Translation? // Critical Inquiry Winter
2001. Vol. 27, – № 2. – P. 174 – 200.
Humboldt. Wilhelm Von. 1992. From Introduction to his Translation of
Agamemnon. in Theories of Translation: An Anthology of Essays from Dryden to
Derrida. Ed. by R. Schulte and J. Biguenet. Chicago. P. 55–59.
Schopenhauer. Arthur. 1992. On Language and Words. in Theories of
Translation: An Anthology of Essays from Dryden to Derrida. Ed. by R. Schulte and
J. Biguenet. Chicago. P. 32–35.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
