ФИЛАРХ, ПОЛИБИЈ И РАЗВОЈОТ НА ХЕЛЕНИСТИЧКАТА ИСТОРИОГРАФИЈА ВО III ВЕК ПР. Н. Е.
Povzetek
Темата на трудот е развојот на историографијата во раниот хеленистички период, со кус осврт врз проблемот на таканаречената трагичка историја и влијанието на реториката и философијата врз историографите од III век п.н.е. Првиот проблем што не смее да се потцени е фрагментарната состојба на делата од овој период, што нѐ спречува да оформиме целосна и завршна оценка за значењето на овие дела. Што се однесува до прашањето за трагичката историја како посебен жанр во античката историографија, во овој труд се застапува теоријата дека таа никогаш и не постоела. Од друга страна, иако не се одрекува фактот дека реторските и стилистичките размисли, генерално имале поголемо значење, се предупредува дека тоа не значи дека овие дела треба a priori да се отфрлат како инфериорни; односно дека историографите не биле заинтересирани за вистинитоста на настаните што ги опишувале. Во вториот дел, вниманието е свртено кон критиките на Полибиј на сметка на делото на Филарх; при што се утврдува дека иако нападите на Полибиј повеќе се мотивирни од неговата политичка наклонетост одошто од методолошките критериуми, и не секогаш се сосема точни, неговата оценка, односно осуда на Филарх се чини прифатлива. Тоа што можеби е поважно, е дека оваа полемичка дигресија јасно ги посочува и недостатоците на самиот Полибиј, чие дело и толкувања пречесто се прифаќаат без подетална анализа
Prenosi
Literatura
Conquest (sources in translation)², Cambridge University Press, Cambridge.
Bearzot, Cinzia.2005. „Polybio e Teopompo: osservazioni di metodo e giudizio
morale“, in G. Schepens & J. Bollansée (edd.), The shadow of Polybius,
intertextuality as a research tool in Greek Historiography, Peeters Publishers,
Leuven-Paris-Dudley, 2005.
Bosworth, A. B.1996. „The historical setting of Megasthenes’ Indica“, CPh 91: 113-
27.
Bruce, I. A. F.1970. „Theopompus and Classical Greek Historiography“, History &
Theory 9.1:86-109.
Brunt, Peter. A.1980. „On Historical Fragments and Epitomes“, CQ (n.s.) 30.2: 477-
494. 1983. Studies in greek history and thought, Oxford University Press,
Oxford.
Bury, John. B.1909. The Ancient Greek Historians, MacMillan & Co., London.
Connor,W. R.1985. „Historical writing in the fourth century B.C. and in the
Hellenistic Period“, in P. E. Easterling & B. M. W. Knox (edd.), The Cambridge
history of classical literature, vol.1 (Greek literature), Cambridge University
Press, Cambridge, 1985:458-71.
Cornford, Francis. M.1907. Thucydides mythistoricus, Edward Arnold, London.
Dillery,John.1999. „The First Egyptian Narrative History: Manetho and Greek
Historiography“, ZPE 127: 93-116.
Drews, Robert.1963. „Ephorus and History Written κατὰ γένος“, AJPh 84.3: 244-
255.
1976. „Ephorus’ κατὰ γένος History Revisited“, Hermes 104.4: 497-8.
Erskine, Andrew.2005. „Approaching the Hellenistic World“, in A. Erskine (ed.),
Blackwell Companion to the Hellenistic World, Wiley-Blackwell, MaldenOxford-Victoria, 2005:1-15.
Flower, Michael. A.1997. Theopompus of Chios: history and rhetoric in the fourth
century BC, Oxford University Press, Oxford.
Fornara, Charles. W.1983. The Nature of History in Ancient Greece and Rome,
University of California Press, Berkeley-Los Angeles-London.
Freeman, Edward. A.1893. History of federal government in Greece and Italy² (ed.
J. B. Bury), MacMillan & Co., London-New York.
Gmirkin, Rusell. E.2006. Berossus and Genesis, Manetho and Exodus: Hellenistic
Histories and the Date of the Pentateuch, Continuum, New York-London.
Gray, Vivienne.1987. „Mimesis in Greek Historical Theory“, AJPh 108.3:467-486.
Hadas, Moses.1959. Hellenistic culture. Fusion and Diffusion, Columbia University
Press New York.
Haegemans, Karen. & Kosmetatou, Elizabeth.2005. „Aratus and the Achaean
Background of Polybius“, in G. Schepens & J. Bollansée (edd.), The shadow of
Polybius, intertextuality as a research tool in Greek Historiography, Peeters
Publishers, Leuven-Paris-Dudley, 200:123-39.
Hornblower, Simon.1994. „Introduction: Summary of the Papers; The Story of
Greek Historiography; Intertextuality and the Greek Historians“, in S.
Hornblower (ed.), Greek Historiography, Oxford University Press, Oxford:1-72.
Inglis, David. & Robertson, Roland.2005. „The Ecumenical Analytic.
'Globalization', Reflexivity and the Revolution in Greek Historiography“,
European Journal of Social Theory, 8.2:99-122.
Isager, Signe.1998. „The Pride of Halikarnassos. Editio princeps of an inscription
from Salmakis“, ZPE 123:1-23.
Кар, Едвард. Х.2001. Што е историјата, Слово, Скопје.
Lateiner, Donald.1977. „Heralds and Corpses in Thucydides“, The Classical World
71.2:97-106.
Lenfant, Dominique.1999. „Peut-on se fier aux ‘fragments’ d’historiens? L’example
des citations d’Hérodote“, Ktema 24:103-21.
Lloyd, Geoffrey. E. R.1987. The Revolutions of Wisdom, University of California
Press, Berkeley-Los Angeles-London.
Lloyd-Jones, Hugh.1999. „The Pride of Halicarnassus (ZPE 124 [1999] 1-14):
Corrigenda and Addenda“, ZPE 127:63-65.
Macauly, Thomas. B.1973. „History and Literature“ in F. Stern (ed.), The Varieties
of History, Random House, New York:71-89.
Marincola, John.1997. Authority and Tradition in Ancient Historiography,
Cambridge University Press, Cambridge.
2001. Greek Historians, Cambridge University Press, Cambridge.
2007. „Universal History from Ephorus to Diodorus“, in J. Marincola
(ed.), Blackwell Companion to Greek and Roman Historiography, 2 vols., John
Wiley & Sons, Malden-Oxford-Victoria, 2007:171-9.
Momigliano, Arnaldo.1971. The Development of Greek Biography, Harvard
University Press, Cambridge.
1978. „Greek Historiography“, History & Theory 17.1:1-28.
1987. On Pagans, Jews, and Christians, Wesleyan University
Press, Chicago.
Niese, Benedikt.1899. Geschichte der griechischen und makedonischen staaten seit
der schlacht bei Chaeronea, t.2 (281-188), Friedrich Andreas Perthes, Gotha.
Oliver, Graham. J.2006. „History and Rhetoric“, in G. R. Bugh (ed.), The
Cambridge Companion to the Hellenistic World, Cambridge University Press,
Cambridge, 2006:113-135.
Pearson, Lionel.1943. „Lost Greek Historians Judged by Their Fragments“, G&R
12.35/6:43-56.
Pedech, Paul.1964. La méthode historique de Polybe, Société d'édition "Les Belles
Lettres," Paris.
Pownal, Frances.2004. Lessons from the Past. The Moral Use of History in FourthCentury Prose, University of Michigan Press, Michigan.
Press, Gerald. A.1982. The development of the idea of history in antiquity, McGillQueen's Press, Kingston-Montreal.
Pretzler, Maria.2004. „Turning Travel into Text. Pausanias at Work“, G&R (s.s.)
51.2:199-216.
Reino, Antonio. L. C.2005. „Los claroscuros del Éforo de Polybio“, in G. Schepens
& J. Bollansée (edd.), The shadow of Polybius, intertextuality as a research tool
in Greek Historiography, Peeters Publishers, Leuven-Paris-Dudley, 2005:19-54.
Rhodes, P. J.2010. „The Literary & Epigraphic Evidence to the Roman Conquest “
in J. Roisman & I. Worthington (edd.), Blackwell Companion to Ancient
Macedonia, John Wiley & Sons, Malden-Oxford-Chichester, 2010:23-40.
Shepen,. Guido.2005. „Polybius on Phylarchus’ “Tragic” Historiography“, in G.
Schepens & J. Bollansée (edd.), The shadow of Polybius, intertextuality as a
research tool in Greek Historiography, Peeters Publishers, Leuven-ParisDudley, 2005:141-64.
Shiple,. Graham.2000. The Greek World after Alexander 323-30 BC, Routledge,
London-New York.
Strasburger, Hermann.1975. Die Wesensbestimmung der Geschichte durch die
griechische Geschichtsschreibung³, F. Steiner, Wiesbaden.
Tarn, William. W.1913. Antigonos Gonatas, Clarendon Press, Oxford.
Tarn, W. W. & Griffith, G. T.1952. Hellenistic Civilisation³, Taylor & Francis,
London.
Ullman, B. L.1942. „History and Tragedy“, TAPA 73:25-53.
von Fritz, Kurt.1941. „The Historian Theopompos“, The American Historical
Review 46.4:765-787.
Walban,. Frank. W.1933. Aratos of Sicyon, Cambridge University Press, Cambridge,
1933.
1938. „ΦΙΛΙΠΠΟΣ ΤΡΑΓΩΙΔΟΥΜΕΝΟΣ. A Polybian Experiment“, JHS
58.1:55-68.
1957. A Historical Commentary on Polybius, v.1 (books I-VI), Oxford
University Press, Oxford.
1960. „History and Tragedy“, Historia 9.2:216-234.
1962. „Polemic in Polybius“, JRS 52.1/2:1-12.
1967. A Historical Commentary on Polybius, v.2 (books VII-XVIII), Oxford
University Press, Oxford.
1972. Polybius, University of California Press, Berkeley-Los AngelesLondon.
1973. „Review Essay“, History & Theory 12.2:230-240.
1979. A Historical Commentary on Polybius, v.3 (books XIX-XL), Oxford
University Press, Oxford.
1981. The Hellenistic World, Fontana, Glasgow.
1984. „Sources for the period“ in F. W. Walbank, A. E. Astin, M. W.
Frederiksen & R. M. Ogilvie (edd.), The Cambridge Ancient History², vol. VII.1.
(The Hellenistic World), Cambridge University Press, Cambridge, 1984:1-22.
1990. „Profit or Amusement: some thoughts on the motives of Hellenistic
historians“, in H. Verdin, G. Schepens & E. De Keyser (edd.), Purposes of
History: Studies in Greek Historiography from 4th to the 2nd Centuries B.C.,
Orientaliste, Leuven:235-66.
2002. „Polybian studies, c.1975-2000“, in F. W. Walbank, Polybius, Rome
and the Hellenistic World, essays and reflections, Cambridge:1-27.
2005. „The two-way shadow: Polybius among the fragments“, in G. Schepens
& J. Bollansée (edd.), The shadow of Polybius, intertextuality as a research tool
in Greek Historiography, Peeters Publishers, Leuven-Paris-Dudley, 2005:1-18.
Woodman, A. J.1988. Rhetoric in classical historiography, Taylor & Francis,
London-New York.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
