О ГРАММАТИКАЛИЗАЦИИ ГЛАГОЛОВ
(на материале немецкого языка)
Povzetek
В настоящей статье рассматриваются вопросы грамматикализации глаголов в немецком языке. Грамматикализация актуализирует изменения категориального значения глагола. Грамматикализация понимается как процесс возникновения грамматического знака из лексического и усиления его грамматической функции. Особенностью лексического знака является его автономность и способность появляться в любом языковом окружении. Именно уровень автономности является показателем степени грамматикализации лексических знаков. Чем автономнее лексический знак, тем ниже степень его грамматикализации, и наоборот. В результате грамматикализации он теряет свою автономность, приобретает грамматическое значение и начинает выполнять грамматическую функцию. В процессе грамматикализации происходит генерализация значения, то есть первичное лексическое значение знака стирается и появляется обобщенное значение. Это позволяет лексическому знаку расширить дистрибуцию. Грамматикализация рассматривается как непрерывный процесс усиления грамматизованности языковой единицы, при котором «неграмматическое» превращается в грамматическое, а менее грамматическое – в более грамматическое. Теория грамматикализации активно развивается в настоящее время, объектом описания теории является совокупность процессов, приводящих к возникновению грамматических значений, грамматических категорий и грамматических систем.
Prenosi
Literatura
семантикой предположения в немецком языке. В Вестник КГУ им. Н. А.
Некрасова. № 3. С. 27-30. URL: http://elibrary.ru/download/30772073.pdf
(дата обращения 12.03.2015).
Болдырев, Николай. 2009. Функциональная категоризация английского глагола.
Изд. 2-е. Мсоква: Книжный дом «ЛИБРОКОМ».
Бородина, Мелетина. 1965. Синтез и анализ в современной исторической
грамматике французского языка. В Аналитические конструкции в языках
различных типов. Москва, Ленинград: Наука. С. 152-166.
Бутаева, Елена. 2010. Лексико-грамматическая семантика глаголов позиции в
русском и английском языках (на материале лексикографических описаний
и художественного текста). Автореф… к. филол. н., Майкоп.
Касевич, Вадим. 2006. Труды по языкознанию: в 2 т. / Под ред. Ю. А. Клейнера.
Санкт-Петербург: Филол. фак. СПбГУ. Т. 1. (Ars Philologica).
Кацнельсон, Соломон. 2010. Категории языка и мышления: Из научного
наследия. Москва: Языки славянской культуры.
Майсак, Тимур. 2005. Типология грамматикализации конструкций с глаголами
движения и глаголами позиции. Москва: Языки славянской культуры.
Сильницкий, Георгий. 2006. Семантика. Грамматика. Квантитативная и
типологическая лингвистика: в 2 т Том I. Т. 2. Смоленск: ФГУ
«Смоленский ЦНТИ».
Рахманова, Наталья. 2009. Явление десемантизации и его отражение в лексике
и грамматическом строе немецкого языка. В Вестник Моск. госуд. лингв.
ун-та. № 566. С. 199-210. URL: http://elibrary.ru/download/60127541.pdf
(дата обращения 11.02.2015).
Шустова, Светлана. 2015. Функционально-грамматический каузатив lassen в
аспекте грамматикализации. В Евразийский вестник гуманитарных
исследований. № 1, 2015. Пермь.
Bybee, Joan. 1985. Morphology: the Study of the Relation between Meaning and
Form. Amsterdam: John Benjamins.
Diewald, Gabriele. 1997. Grammatikalisierung. Die Einführung in Sein und Werden
grammatischer Formen. In Germanische Arbeitshefte 36. Tübingen: Niemeyer
Verlag.
Givón, Talmi. 1971. Historical Syntax and Synchronic Morphology: an Archaeologist’s
Field Trip. In Chicago Linguistic Society: Papers from the 7th Regional Meeting
(April 16-18, 1971). Chicago: Chicago Linguistic Society.
Heine Bernd, Reh Mechthild. 1984. Grammaticalization an Reanalysis in African
Languages. Hamburg: Helmut Buske.
Hopper, Paul, Traugott. Elisabeth. 2003. Grammaticalization. Sec. ed. Cambridge:
Cambridge University Press.
Hopper, Paul. 2011. Emergent Grammar. Annual Meeting of the Berkeley Linguistics
Society.
Кuryłowisz, Jerzy. 1965. The Evolution of Grammatical Categories. Diogenes, 51.
P. 55-71.
Lehmann, Christian. 1985. Grammaticalization: Synchronic Variation and Diachronic
Change. In Lingua e Stile.
Lehmann, Christian. 1995 (1982). Thoughts on Grammaticalization. Revised and
expanded version. First publ. ed. München, Newcastle.
Leiss, Elisabeth. 1992. Die Verbalkategorien des Deutschen. Ein Beitrag zur Theorie
der sprachlichen Kategorisierung. Berlin, NY.
Lindström, Therese. 2004. The History of the Concept of Grammaticalization. PhD
Diss, Shefffield: University of Sheffield.
Meillet, Antoine. 1912. L’évolution des forms grammaticales. In Linguistique
historique e linguistique générale. Paris. Sociéte de Linguistique Paris. 2 Aufl.
P. 130-148.
Nübling, Damans. 2006. Auf Umwegen zum Pasiivauxiliar – die
Grammatikalisierungspfade von GEBEN, WERDEN, KOMMEN und BLEIBEN
im Luxemburgischen, Deutschen und Schwedischen. In Moulin C., Nübling D.
Perspektiven einer linguistischen Luxemburgistik. Studien zu Diachronie und
Synchronie. Heidelberg. S. 171-201.
Szczepaniak, Renata. 2011. Grammatikalisierung im Deutschen. Eine Einführung. 2, überarb. u. erw. Auflage. Tübingen: Narr Francke Attempto Verlag GmbH + Co.
KG.
Traugott, Elisabeth, Heine. Bernd. 1991. Introduction. In Approaches to
Grammaticalization: Volume II. Types of grammatical markers. Ed. E.C.
Traugott, B. Heine. John Benjamins Publishing Company. 1991. P. 1-14.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
