ФИЛОСОФСКИЕ АСПЕКТЫ СМЕНЫ ЛИНГВИСТИЧЕСКОЙ ПАРАДИГМЫ В ОПИСАНИИ ЦЕРКОВНОСЛАВЯНСКОГО ЯЗЫКА
Povzetek
В статье анализируются трудности описания церковнославянского языка, связанные с несовершенством теории церковнославянского языка как межславянской лингвистической дисциплины, неопределенностью критериев описания и объекта исследования.
Prenosi
Literatura
Труды института языкознания АН СССР. Т. 7. Москва.
Бернштейн, С. 1972. К истории славянского суффикса –tel. В: Русское и
славянское языкознание. Москва.
Горшков, Александр. 1983. Теоретические основы истории русского
литературного языка. Москва.
Ельмслев, Луи. 1965. Метод структурного анализа в лингвистике. В: Acta
lingvistica. T. YI. Copenhague.
Живов, Виктор. 1988. Роль русского церковнославянского языка в истории
славянских литературных языков. В: Актуальные проблемы славянского
языкознания. Москва.
Запольская, Наталия. 1986. Функционирование причастий в русском
литературном языке ХYII – XYIII в. (Дисс. На соискание ученой степени
кандидата филологических наук. Рукопись). Москва.
Ковтун, Лилия. 1971. Русские книжники ХVI столетия о литературном языке
своего времени. В: Русский язык. Источники для его изучения. Горький.
Кохман, Станислав. 1974. К вопросу о неославянизмах. В: Вопросы
исторической лексикологии и лексикографии восточнославянских языков.
Москва.
Кузнецов, П. 1958. У истоков русской грамматической мысли. Москва.
Кутина, Лидия. 1978. Последний период славяно-русского двуязычия в России.
В: Славянское языкознание. VІІІ Международный съезд славистов. Москва.
Лихачев, Дмитрий. 1979. Поэтика древнерусской литературы. Москва –
Ленинград.
Ломтев, Тимофей. 1976. Общее и русское языкознание. Москва.
Полюга, Лев. 1996. Роль української мови у розвитку російської в ХYII – ХYIII
ст. (Роздуми над книгою П. Цимбалістого). В: Мова і соціальні процеси.
Вісник Львівського університету. Серія філологія. Львов.
Прохорова, Ольга. 1988. Полногласие и неполногласие в русском литературном
языке и народных говорах. Ленинград.
Соболевский, Андрей. 1980. Южнославянское влияние на русскую
письменность в ХIY – YІ вв. В: История русского литературного языка.
Ленинград.
Соболевский, Андрей. 1903. Несколько мыслей о древней русской литературе.
В. ИОРЯС. Т. YIII , книга 2
Толстой, Никита. 1988. История и структура славянских литературных
языков. Москва.
Трубецкой, Николай. 1995. К украинской проблематике. В: История. Культура.
Язык. Москва.
Трубецкой, Николай. 1995. Общеславянский элемент в русской культуре. В:
История. Культура. Язык. Москва.
Унбегаун, Борис. 1970. Историческая грамматика русского языка и ее задачи. В:
Язык и человек. Москва.
Успенский, Борис А. 1988 Одна из первых грамматик русского языка (Грамматика Жана Сойе 1724 г.) В: Вопросы языкознания. № 1.
Успенский, Борис. 1994. Краткий очерк истории русского литературного
языка (ХI – ХIХ вв.). Москва.
Успенский, Борис. 1996. Раскол и культурный конфликт ХVІІ. В: Язык,
семиотика, культура. Избранные труды. Том ІІ. Москва.
Филин, Федот. 1978. Исконное и заимствованное в современном русском
литературном языке. В: Славянское языкознание. VІІІ Международный
съезд славистов. Москва.
Филин, Федот. 1981. Истоки и судьбы русского литературного языка. Москва.
Філософські питання мовознавства. 1972. Киев.
Хюттль-Ворт, Герда. 1965. Проблемы межславянских и славяно-неславянских
лексических отношений. В: Славянска филология. Материалы от V
международен конгрес на славистите. Езикознание. София.
Цейтлин, Р. М. 1974. К истории слова драгоценный в русском литературном
языке. В: Вопросы исторической лексикологии и лексикографии
восточнославянских языков. Москва.
Черных, Петр. 1953. Язык Уложения 1649 г. Москва.
Четвертый международный съезд славистов: Материалы дискуссии. Москва,
1962.
Шанский, Николай. 1961. О происхождении и продуктивности суффикса – ость
в русском языке. В: Вопросы истории русского языка. Москва.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
