VRSTE PAMĆENJA U ROMANU MLADI DANI DINKA ŠIMUNOVIĆA
Povzetek
Šimunovićevse autobiografski roman Mladi dani fokusira na pojedinca koji referiranjem na svoje djetinjstvo nastoji determinirati vlastiti identitet. To se ponajviše očituje u njegovim nastojanjima za uspostavljanjem odnosa prema vlastitim korijenima, što se ostvaruje komunikacijskim praksama s okolinom. Idejom kolektiva unutar djela otkriva se specifičan svijet djelovanja njegovih pripadnika u svrhu evociranja herojske prošlosti predaka i nastojanja da je se pohrani u memoriji budućih generacija. Time dolazi do ispreplitanja izvantekstualne stvarnosti s autorefleksivnim trenucima, pa se u radu nastoji dokazati kako su refleksije o individualnome identitetu nedjeljive od kolektivnih iskustava skupine kojoj pojedinac pripada. Pritom se Šimunovićeva autobiografska proza Mladi danipokušava razmotriti u kontekstu studija pamćenja, pri čemu fenomen pamćenja ima ulogu u formiranju sebstva kako pojedinca tako i pripadajuće mu zajednice. Tomu bitno potpomaže i pozivanje na usmenoknjiževnu tradiciju, što je specifično za Šimunovićeva prozna djela.
Prenosi
Literatura
Brkljačić, Sandra, Prlenda, Maja. (2006). Kultura pamćenja i historija [Memory culture and history]. Zagreb: Golden marketing – Tehnička knjiga.
Durić, Dejan. (2018). Između književnosti i pamćenja [Between Literature and Memory]. Rijeka: Filozofski fakultet.
Durić, Dejan. (2012). Patrijarhat, rod i pripovijetke Dinka Šimunovića [Patriarchy, gender and stories of Dinko Šimunović]. In Croatica et Slavica Iadertina [Czech and Slavic Iadertina], 8, No 1. 259–276.
Dyras, Magdalena. (2010). U potrazi za novim identitetom: naracije o hrvatskom identitetu u devedesetim godinama dvadesetoga stoljeća [In Search of a New Identity: Narratives on Croatian Identity in the 1990s]. In Kroatologija [Croatology], 1(2). 57–66.
Jolles, Andre. (2000). Jednostavni oblici [Simple shapes]. Zagreb: Matica hrvatska. Kuljić, Todor. (2006). Kultura sećanja [The culture of memory]. Beograd: Čigoja
štampa.
Lejune, Phillipe. (1999). Autobiografski sporazum [Autobiographical agreement]. In
Autor, pripovjedač, lik [Author, storyteller, character]. Cvjetko, Milanja (Ed.).
Osijek: Biblioteka Theoria Nova. 201–236.
Maalouf, Amin. (2002). U ime identiteta [In the name of identity]. Zagreb:
Prometej.
Neumann, Birgit. (2008). The Literary Representation of Memory. In Media and Cultural Memory. Astrid, Erll, Ansgar, Nunning (Eds.). Berlin; New York: Walter de Gruyter.
Rudan, Evelina. (2002). O predaji u 'Dugi' i kazivačkoj situaciji u 'Mladosti' [About the surrender in 'Dugi' and the story situation in 'Mladost']. In Zbornik radova i pjesama Kijevski književni susreti [Proceedings and poems of Kiev Literary Encounters]. Matoš, Stipan (Ed.). Kijevo: Općina Kijevo. URL: https://www.hrvatskiplus.org/article.php?id=1907&naslov=o-predaji-u-dugi-i- kazivackoj-situaciji-u-mladosti (accessed Dekember 29, 2018).
Sablić-Tomić, Helena. (2008). Hrvatska autobiografska proza [Croatian autobiographical prose]. Zagreb: Naklada Ljevak.
Šicel, Miroslav. (1997). Hrvatska književnost 19. i 20. stoljeća [19th and 20th Century Croatian Literature]. Zagreb: Školska knjiga.
Šimunović, Dinko. (1965). Mladi dani [Young days]. In Pet stoljeća hrvatske književnosti [Five Centuries of Croatian Literature]. Franičević, Marin (Ed.). Zagreb: Matica hrvatska. 225–340.
Zaninović, Vice. (1965). Bibliografija [Bibliography]. In Pet stoljeća hrvatske književnosti [Five centuries of Croatian literature]. Franičević, Marin. Zagreb: Matica hrvatska. 7–30.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
