PREVAJANJE IN ADAPTIRANJE SRPSKOHRVAŠKEGA ASIMETRIČNEGA DESETERCA V SLOVENŠČINO

Сажетак

Slovensko prevajanje srbskohrvaških pesmi, napisanih v asimetričnem desetercu, se začnejo s prevodom Hasanaginice 1832. Nadaljnji prevodi sledijo od sredine 40-ih let naprej. Vsi prevodi so narejeni v trohejskem desetercu. Analiziral sem štiri prevode: Hasanaginica 1832, Marko Kraljevič i Musa kesedžija 1852, Kraljević Marko ukida svabarinu 1858, Zidanje Ravanice 1889. Primerjal sem, kako se v prevodih obnašajo te tendence in konstante srbohrvaškega deseterca: 1) tendenca k naglašanju parnih in raznaglašanju neparnih zlogovnih položajev do šestega zloga; 2) trohejsko fraziranje; 3) cezura kot 100 % meja med akcentnimi enotami; 4) zevgma med 3. in 4. zlogom in med 9. in 10. zlogom. 5) Prva in druga tendenca velja za korpus kot celoto, korpus pa ima šest različnih tipov, ki ne sledijo tema dvema praviloma (Stefanović 1992). Slovenski trohejski deseterec je drugačen, nekako ravno nasproten (nasprotja so tu in v prejšnjem odstavku označena s kurzivo): 1) naglašanje parnih in raznaglašanje neparnih položajev je izrazito; 2) trohejsko fraziranje je rahlo šibkejše; 3) cezure ni; 4) ukinjena je prva zevgma. 5) Slovenski trohejski deseterec je enoten.