VRŠILSKOST V SLOVENŠČINI MED POMENOM IN IZRAZOM
Povzetek
Ločujemo med osebo kot slovnično kategorijo, ki izraža razmerje med /ne/udeleženci in dogodkom/dejanjem/stanjem, in med osebkom kot imenovalniškim stavčnim členom, v vsakem primeru pa so to tudi osnovne zgradbene (stavkotvorne) prvine. Sporazumevalne zmožnosti v okviru povedne in nadpovedne skladnje omogočajo in odločajo o izraženosti oz. neizraženosti osebka. Ta izraženi ali neizraženi osebek je lahko formalni osebek (ki izraža neimensko osebo), nedoločni/posplošeni osebek (ki izraža nedoločno/posplošeno osebo) ali določni osebek (ki izraža določno /glagolsko/ osebo). Upadanje konkretnega referenčnega vršilca gre v smeri zamejitve na prvo osebo množine in na drugo osebo množine oz. ednine, npr. Govorimo, Govorite/Govoriš, Rečete/Rečeš ipd., nato na tretjo osebo množine in ednine z zaimenskima različicama ljudje in človek in s splošnovršilskim se, npr. Opozarja se na marsikaj, človek pa navadno vidi samo sebe, in če je tretja oseba v srednjem spolu usmerja v neopredeljenost, nedoločnost in posledično tudi v posplošenost – tako v skrajnih primerih brezoseb/kov/nih vremenskih stavkov tipa Lije, Rosi ostaja samo še določnost oblike, ki označuje (vremensko) pojavnost kot sintezo vršilskosti in procesualnosti. V vseh primerih pa posplošenost vršilca dejanja oz. osebka omogoča prevedbo konkretnega sporočila v (posplošeno) trditev, npr. Tone izpolnjuje svoj dolg > *Vsak človek izpolnjuje svoj dolg > Vsak (človek) mora izpolnjevati svoj dolg.
Prenosi
Literatura
XVIII/1. Praha. 99–100.
Apresjan, Jurij D. 2
1995. Leksičeskaja semantika. Vostočnaja literatura RAN. 2.
popravljena in dopolnjena izdaja. Moskva.
Barić, Eugenija, Lončarić, Mijo, Malić, Dragica. 3
2003. Hrvatska gramatika.
Zagreb: Školska knjiga.
Bauer, Jaroslav. 1967. Predikační kategorie slovesa a kategorie osoby. Jazykovedný
časopis XVIII/1. Praha. 62–65.
Běličová, Helena, Uhlířová, Ludmila. 1996. Slovanská věta. Řada lingvisticka sv. 3.
Praha: Euroslavica.
Bolta, Marija. 1986. Slovenski glagoli z nedoločniškim dopolnilom v tvorbenopretvorbenem pristopu. Slavistična revija XXXIV/4. 419–431.
Bondarko, Aleksandr. 1971. Grammatičeskaja kategorija i kontekst. Leningrad:
Nauka.
Brčáková, Dagmar. 1968. Pronominální podmět a promluvové modifikace v
současné ruštině. Slavica pragensia X. Philologica 1–3. 207–218.
Breznik, Anton. 1934. Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Družba sv.
Mohorja.
Chomsky, Noam. 1986. Knowledge of Language: Its Nature, Origin and Use. New
York. Prev. B. Kante: Znanje jezika: O naravi, izviru in rabi jezika. Ljubljana
1989: MK.
Daneš, František idr. 1987. Větné vzorce v češtině. Praha: Academia.
Daneš, František. 1999, 2000. Jazyk a Text I, II. /JaT I, II/ (Výbor z lingvistického
díla Františka Daneše).Ur. Oldřich Uličný. Praha: Univerzita Karlova,
Filozofická fakulta.
Dular, Janez. 1982. Priglagolska vezava v slovenskem knjižnem jeziku (20. stoletja).
Doktorska disertacija. Ljubljana. 1–259.
Fillmore, Charles J. 1968. The Case for Case. Universals in Linguistic Theory.
Urednika E. Bach in R. T. Harms. USA.
Golden, Marija. 2
2001. O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana: Filozofska fakulteta,
Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje. 1–436.
Grepl, Miroslav. 1972. Slovo v větě. Jazykovedný časopis XXIII/2. Bratislava:
Vydavatelstvo Slovenskej akadémie vied. 114–121.
Grepl, Miroslav idr. 1987. Mluvnice češtiny (MČ3 – Skladba). Praha: Academia.
Grepl, Miroslav, Karlík, Petr. 1998. Skladba češtiny. Praha: Votobia.
Halliday, M. A. K. 1970. Language Structure and Language Function. New
Horizons in Linguistics I. New York. 158–165.
Halliday, M. A. K., Hasan, R. 2
1994. An Introduction to Functional Grammar.
London: Edward Arnold.
Helbig, Gerhard, Buscha, John. 1984. Deutsche Grammatik. Ein Handbuch für den
Ausländerunterricht. Leipzig: VEB Verlag Enzyklopädie. 137, 352–398, 535–
564.
Honselaar, Will. 2008: Reciprocal Markers in Russian. Dutch Contributions to the
Fourteenth International Congress of Slavists. Studies in Slavic and General
Linguistics 34. Ed. P. Houtzagers, J. Kalsbeck, J. Schaeken. Ohrid, September
10–16. 279–292.
Horák, Gojza. 1967. Predikačné kategórie slovenského slovesa. Jazykovedný časopis
XVIII/1. Praha. 3–12.
Hrakovskij, V. S. idr. 1985. Tipologija konstrukcij s predikatnymi aktantami.
Leningrad: Nauka.
Иванов, Вячеслав Всеволодович. 2004. Лингвистика третьево тысячелетия
(Вопросы к будущему). Москва: Языки славянской культуры. 208 стр.
Ivić, Milka. 1967. O korelacijama između pojedinih morfoloških karakteristika
glagola i određenih tipova predikacije u slovenskim jezicima. Kategoriji lica. O
pasivnoj rečenici. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 43–45. 62, 100.
Kačala, Ján. 1972. Spôsoby zmeny intenčnej hodnoty slovesa. Jazykovedný časopis
XXIII/2. Bratislava: Vydavatelstvo Slovenskej akadémie vied. 153–158.
Křížková, Helena. 1967. Kategorie osoby. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 67.
Kunst Gnamuš, Olga. 1989/90. Težave s stavčnočlenskim razločevanjem zaradi
oblikovnega sovpadanja pomenskih in sklonskih razlik. Jezik in slovstvo
XXXV/1–2. 15–24.
Levontina, I. B. 1996. Celeobraznost' bez celi. Voprosy jazykoznanija XLV/1. 42–57.
Malđijeva, Vjara, Topolińska, Zuzanna, Đukanović, Maja, Piper, Predrag. 2009.
Južnoslovenski jezici: gramatičke strukture i funkcije. Ur. Predrag Piper.
Beograd: Knjiga.
Mrázek, Roman. 1967. K pojetí gramatických kategorií slovesa v Isačenkově díle
Grammatičeskij stroj russkogo jazyka II a v kolektivní příruční mluvnici ruštiny
I. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 46–53.
Mrázek, Roman. 1976. Problematika tzv. hierarchizace propozice. Slovo a
slovesnost XXXVII/2. Praha: ČAV. 86–96.
Novák, L'udovít. 1967. Ku gramatickej kategórii osoby. O tretej osobe pri
impersonáliách. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 58–61, 67–68.
Novotný, Jiří. 1979. Dualismus subjektu a predikátu a postavení predikace z
hlediska valenční teorie. Slovo a slovesnost 4/XL. Praha: Academia. 286–294.
Padučeva, Elena Viktorovna. 2
2007. O semantike sintaksisa (Materialy k
tranformacionnoj grammatike russkogo jazyka). Moskva: KomKnjiga.
Páleš, Emil. 1990. Sémantické roly slovenských slovies. Jazykovedný časopis XLI/1.
Diskusie. 30–48.
Petr, Jan, Komárek, Miroslav, Kořenský, Jan idr. 1986. Mluvnice češtiny (MČ2 –
Tvarosloví). Praha: Academia.
Popela, Jan. 1968. K predikaci v současné ruštině a češtině. Slavica pragensia X.
Philologica 1–3. 193–205.
Ružička, Josef. 1967. Kategória osoby. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 61–62.
Ružička, Josef. 1968a. O vetách s nulovým gramatickým subjektom. Otázky
slovanské syntaxe II. Brno. 115–117.
Ružička, Josef. 1968b. Valencia slovies a intencia slovesného deja. Jazykovedný
časopis XIX/1–2. Praha. 50–64.
Sgall. Petr idr., 1986. Úvod do syntaxe a sémantiky (Některé nové směry v teoretické
lingvistice). Studie a práce lingvistické 22. Praha: Academia.
Švedova, N. Ju. 1980. Russkaja grammatika. Tom II Sintaksis. Moskva: Nauka.
Švedova, N. Ju. 1989. Slovo i grammatičeskie zakony jazyka (Glagol). Moskva:
Nauka.
Toporišič, Jože. 1982. Nova slovenska skladnja (NSS). Ljubljana: DZS.
Toporišič, Jože. 1992: Enciklopedija slovenskega jezika (ESJ). Ljubljana:
Cankarjeva založba.
Toporišič, Jože. 4
2000. Slovenska slovnica (SS). Četrta prenovljena in razširjena
izdaja. Maribor: Obzorja.
Vidovič Muha, Ada. 1984. Nova slovenska skladnja J. Toporišiča. SR XXXII/2.
142–155.
Vidovič Muha, Ada. 1988. Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk
(SSB). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga.
Vidovič Muha, Ada. 2000. Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja.
Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Vinogradov, Viktor. 1947. Russkij jazyk (grammatičeskoe učenie o slove). Moskva,
Leningrad.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
