VRŠILSKOST V SLOVENŠČINI MED POMENOM IN IZRAZOM

  • Andreja Žele Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Slovenija

Апстракт

Ločujemo med osebo kot slovnično kategorijo, ki izraža razmerje med /ne/udeleženci in dogodkom/dejanjem/stanjem, in med osebkom kot imenovalniškim stavčnim členom, v vsakem primeru pa so to tudi osnovne zgradbene (stavkotvorne) prvine. Sporazumevalne zmožnosti v okviru povedne in nadpovedne skladnje omogočajo in odločajo o izraženosti oz. neizraženosti osebka. Ta izraženi ali neizraženi osebek je lahko formalni osebek (ki izraža neimensko osebo), nedoločni/posplošeni osebek (ki izraža nedoločno/posplošeno osebo) ali določni osebek (ki izraža določno /glagolsko/ osebo). Upadanje konkretnega referenčnega vršilca gre v smeri zamejitve na prvo osebo množine in na drugo osebo množine oz. ednine, npr. Govorimo, Govorite/Govoriš, Rečete/Rečeš ipd., nato na tretjo osebo množine in ednine z zaimenskima različicama ljudje in človek in s splošnovršilskim se, npr. Opozarja se na marsikaj, človek pa navadno vidi samo sebe, in če je tretja oseba v srednjem spolu usmerja v neopredeljenost, nedoločnost in posledično tudi v posplošenost – tako v skrajnih primerih brezoseb/kov/nih vremenskih stavkov tipa Lije, Rosi ostaja samo še določnost oblike, ki označuje (vremensko) pojavnost kot sintezo vršilskosti in procesualnosti. V vseh primerih pa posplošenost vršilca dejanja oz. osebka omogoča prevedbo konkretnega sporočila v (posplošeno) trditev, npr. Tone izpolnjuje svoj dolg > *Vsak človek izpolnjuje svoj dolg > Vsak (človek) mora izpolnjevati svoj dolg.

Downloads

Download data is not yet available.

Референци

Adamec, Přemysl. 1967. Dvě poznámky ke slovesnému rodu. Jazykovedný časopis
XVIII/1. Praha. 99–100.
Apresjan, Jurij D. 2
1995. Leksičeskaja semantika. Vostočnaja literatura RAN. 2.
popravljena in dopolnjena izdaja. Moskva.
Barić, Eugenija, Lončarić, Mijo, Malić, Dragica. 3
2003. Hrvatska gramatika.
Zagreb: Školska knjiga.
Bauer, Jaroslav. 1967. Predikační kategorie slovesa a kategorie osoby. Jazykovedný
časopis XVIII/1. Praha. 62–65.
Běličová, Helena, Uhlířová, Ludmila. 1996. Slovanská věta. Řada lingvisticka sv. 3.
Praha: Euroslavica.
Bolta, Marija. 1986. Slovenski glagoli z nedoločniškim dopolnilom v tvorbenopretvorbenem pristopu. Slavistična revija XXXIV/4. 419–431.
Bondarko, Aleksandr. 1971. Grammatičeskaja kategorija i kontekst. Leningrad:
Nauka.
Brčáková, Dagmar. 1968. Pronominální podmět a promluvové modifikace v
současné ruštině. Slavica pragensia X. Philologica 1–3. 207–218.
Breznik, Anton. 1934. Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Družba sv.
Mohorja.
Chomsky, Noam. 1986. Knowledge of Language: Its Nature, Origin and Use. New
York. Prev. B. Kante: Znanje jezika: O naravi, izviru in rabi jezika. Ljubljana
1989: MK.
Daneš, František idr. 1987. Větné vzorce v češtině. Praha: Academia.
Daneš, František. 1999, 2000. Jazyk a Text I, II. /JaT I, II/ (Výbor z lingvistického
díla Františka Daneše).Ur. Oldřich Uličný. Praha: Univerzita Karlova,
Filozofická fakulta.
Dular, Janez. 1982. Priglagolska vezava v slovenskem knjižnem jeziku (20. stoletja).
Doktorska disertacija. Ljubljana. 1–259.
Fillmore, Charles J. 1968. The Case for Case. Universals in Linguistic Theory.
Urednika E. Bach in R. T. Harms. USA.
Golden, Marija. 2
2001. O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana: Filozofska fakulteta,
Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje. 1–436.
Grepl, Miroslav. 1972. Slovo v větě. Jazykovedný časopis XXIII/2. Bratislava:
Vydavatelstvo Slovenskej akadémie vied. 114–121.
Grepl, Miroslav idr. 1987. Mluvnice češtiny (MČ3 – Skladba). Praha: Academia.
Grepl, Miroslav, Karlík, Petr. 1998. Skladba češtiny. Praha: Votobia.
Halliday, M. A. K. 1970. Language Structure and Language Function. New
Horizons in Linguistics I. New York. 158–165.
Halliday, M. A. K., Hasan, R. 2
1994. An Introduction to Functional Grammar.
London: Edward Arnold.
Helbig, Gerhard, Buscha, John. 1984. Deutsche Grammatik. Ein Handbuch für den
Ausländerunterricht. Leipzig: VEB Verlag Enzyklopädie. 137, 352–398, 535–
564.
Honselaar, Will. 2008: Reciprocal Markers in Russian. Dutch Contributions to the
Fourteenth International Congress of Slavists. Studies in Slavic and General
Linguistics 34. Ed. P. Houtzagers, J. Kalsbeck, J. Schaeken. Ohrid, September
10–16. 279–292.
Horák, Gojza. 1967. Predikačné kategórie slovenského slovesa. Jazykovedný časopis
XVIII/1. Praha. 3–12.
Hrakovskij, V. S. idr. 1985. Tipologija konstrukcij s predikatnymi aktantami.
Leningrad: Nauka.
Иванов, Вячеслав Всеволодович. 2004. Лингвистика третьево тысячелетия
(Вопросы к будущему). Москва: Языки славянской культуры. 208 стр.
Ivić, Milka. 1967. O korelacijama između pojedinih morfoloških karakteristika
glagola i određenih tipova predikacije u slovenskim jezicima. Kategoriji lica. O
pasivnoj rečenici. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 43–45. 62, 100.
Kačala, Ján. 1972. Spôsoby zmeny intenčnej hodnoty slovesa. Jazykovedný časopis
XXIII/2. Bratislava: Vydavatelstvo Slovenskej akadémie vied. 153–158.
Křížková, Helena. 1967. Kategorie osoby. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 67.
Kunst Gnamuš, Olga. 1989/90. Težave s stavčnočlenskim razločevanjem zaradi
oblikovnega sovpadanja pomenskih in sklonskih razlik. Jezik in slovstvo
XXXV/1–2. 15–24.
Levontina, I. B. 1996. Celeobraznost' bez celi. Voprosy jazykoznanija XLV/1. 42–57.
Malđijeva, Vjara, Topolińska, Zuzanna, Đukanović, Maja, Piper, Predrag. 2009.
Južnoslovenski jezici: gramatičke strukture i funkcije. Ur. Predrag Piper.
Beograd: Knjiga.
Mrázek, Roman. 1967. K pojetí gramatických kategorií slovesa v Isačenkově díle
Grammatičeskij stroj russkogo jazyka II a v kolektivní příruční mluvnici ruštiny
I. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 46–53.
Mrázek, Roman. 1976. Problematika tzv. hierarchizace propozice. Slovo a
slovesnost XXXVII/2. Praha: ČAV. 86–96.
Novák, L'udovít. 1967. Ku gramatickej kategórii osoby. O tretej osobe pri
impersonáliách. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 58–61, 67–68.
Novotný, Jiří. 1979. Dualismus subjektu a predikátu a postavení predikace z
hlediska valenční teorie. Slovo a slovesnost 4/XL. Praha: Academia. 286–294.
Padučeva, Elena Viktorovna. 2
2007. O semantike sintaksisa (Materialy k
tranformacionnoj grammatike russkogo jazyka). Moskva: KomKnjiga.
Páleš, Emil. 1990. Sémantické roly slovenských slovies. Jazykovedný časopis XLI/1.
Diskusie. 30–48.
Petr, Jan, Komárek, Miroslav, Kořenský, Jan idr. 1986. Mluvnice češtiny (MČ2 –
Tvarosloví). Praha: Academia.
Popela, Jan. 1968. K predikaci v současné ruštině a češtině. Slavica pragensia X.
Philologica 1–3. 193–205.
Ružička, Josef. 1967. Kategória osoby. Jazykovedný časopis XVIII/1. Praha. 61–62.
Ružička, Josef. 1968a. O vetách s nulovým gramatickým subjektom. Otázky
slovanské syntaxe II. Brno. 115–117.
Ružička, Josef. 1968b. Valencia slovies a intencia slovesného deja. Jazykovedný
časopis XIX/1–2. Praha. 50–64.
Sgall. Petr idr., 1986. Úvod do syntaxe a sémantiky (Některé nové směry v teoretické
lingvistice). Studie a práce lingvistické 22. Praha: Academia.
Švedova, N. Ju. 1980. Russkaja grammatika. Tom II Sintaksis. Moskva: Nauka.
Švedova, N. Ju. 1989. Slovo i grammatičeskie zakony jazyka (Glagol). Moskva:
Nauka.
Toporišič, Jože. 1982. Nova slovenska skladnja (NSS). Ljubljana: DZS.
Toporišič, Jože. 1992: Enciklopedija slovenskega jezika (ESJ). Ljubljana:
Cankarjeva založba.
Toporišič, Jože. 4
2000. Slovenska slovnica (SS). Četrta prenovljena in razširjena
izdaja. Maribor: Obzorja.
Vidovič Muha, Ada. 1984. Nova slovenska skladnja J. Toporišiča. SR XXXII/2.
142–155.
Vidovič Muha, Ada. 1988. Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk
(SSB). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga.
Vidovič Muha, Ada. 2000. Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja.
Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Vinogradov, Viktor. 1947. Russkij jazyk (grammatičeskoe učenie o slove). Moskva,
Leningrad.
Објавено
2019-10-25
Рубрика
Проучување на говорот. Лингводидактика