ZVUKOVI ŠUTNJE U DOKTORU ŽIVAGU BORISA PASTERNAKA
Povzetek
Utjecaj klasične glazbe i skladatelja poput Skrjabina i Wagnera vidljiv je u različitim segmentima Pasternakova pjesničkoga jezika. Muzikalnost – ritam, melodija, zvuk, intonacija, ali i šutnja – također je ključna karakteristika estetskoga jezika u Pasternakovom Doktoru Živagu, jednom od najvažnijih djela o padu imperijalne Rusije i kraju monarhije u krvavom ratu i revolucijama ikada napisanom. Rad istražuje neke aspekte odnosa između umjetnosti, povijesnog nasilja, rata i revolucija, odnosno između imaginarnog svijeta revolucionarne (sovjetske) Rusije u Doktoru Živagu i prikazivačkih praksi tih događaja ne kroz buku mase i grada nego duge i duboke trenutke šutnje. Dok je prikaz Oktobarske revolucije kao događaja obilježenog intenzivnim zvukovima, kakofonijom (kao što je Blok pisao u svom programatskom eseju Inteligencija i revolucija, piščeva je dužnost stvoriti nove književne oblike i nov književni jezik zahvaćanjem nadnaravne glazbe Revolucije), Pasternakova (ili, točnije, Živagova) revolucija u Doktoru Živagu često je prikazana kroz trenutke šutnje ili junakova međusobna šaputanja. Polazeći od teze da su i zvuk i šutnja istodobno i tjelesna stanja, ali i estetska i kulturna sredstva (postupci), cilj je rada ponuditi odgovore na sljedeća pitanja. Što znače zvukovi, šutnja i šapati kao metafore nasilja, rata i revolucije u Pasternakovu Doktoru Živagu? Posebice s obzirom na “paradoksalnu materijalnost” (Ch. Miller) šutnje, gdje to stanje potpune nijemosti i okamenjenosti istodobno simbolizira prazninu – ali i puninu, bestežinstvo – ali i težinu, te se, kako dalje Miller navodi, “može (...) promatrati istodobno kao bestežinsko stanje (rastakanje korporalnih granica) i kinetičko bogatstvo”, rad analizira simboličko značenje momenata šutnje u Pasternakovu romanu. Je li Pasternakova u romanu naširoko i duboko razvedena “retorika šutnje” (C. Glenn) označitelj povlačenja nekih romanesknih junaka iz vihora revolucionarne Rusije u njihove vlastite, privatne, intimne svjetove introspekcije i autorefleksije, ili je riječ o snažnom i beskompromisnom otporu protiv popularnog prikaza revolucije kao univerzalnog projekta političke i kulturne emancipacije i slobode? Drugim riječima, može li se Pasternakova “retorika šutnje” u Doktoru Živagu tumačiti kao stanje punoće, spoznaje, znanja (S. Sontag), odnosno kao metoda radikalnog govora šutljivih protagonista, a ne kao iskaz njihove (aristokratske) pasivnosti i nezainteresiranosti?
Prenosi
Literatura
Birnbaum, Henrik. (1989). Further Reflections on the Poetics of Doctor Zhivago: Structure, Technique, and Symbolism. In Boris Pasternak and His Times. Fleishman, Lazar. (Ed.). Berkeley Slavic Specialties. 284-314.
Blok, Aleksandr A. (2007). Intelligencija i revoljucija [The intelligentsia and the revolution]. In Stihotvorenija i poemy [The poems]. Blok, Aleksandr A. Moskva: Èksmo. 508-518. (In Russian.)
Bykov, Dmitrij. (2010). Boris Pasternak. Moskva: Molodaja gvardija. (In Russian.)
Cage, John. (1969). Silence. Cambridge, Massachusetts, London: The M.I.T. Press.
Flaker, Aleksandar. (1984). Ruska avangarda 1 [Russian avant-garde]. Zagreb: SNL, Globus.
Foucault, Michel. (1995). Discipline and Punish. The Birth of the Prison. Prev. Alan Sheridan. New York: Vintage Books.
Gasparov, Boris. (1989). Vremennoj kontrapunkt kak formoobrazujuščij princip romana Pasternaka “Doktor Živago” [Temporary counterpoint as form-makeing principle of Pasternak’s novel “Doctor Živago”]. In Boris Pasternak and His Times. Fleishman, Lazar. (Ed.). Berkeley Slavic Specialties. 315-358.
Han, Anna. (2015). Tvorčestvo Borisa Pasternaka v kontekste èstetičeskoj i filosofskoj mysli XX veka [Boris Pasternak's creation in the contexts of the twentieth- century aesthetic and philosophical thoughts]. Szeged: Dissertation. 273-298.
Hassan, Ihab. (1970). Metaphors of Silence. In The Virginia Quarterly Review, vol. 46, no. 1. 81-95.
Hughes, Robert P. (1989). Nabokov Reading Pasternak. In Boris Pasternak and His Times. Fleishman, Lazar. (Ed.). Berkeley Slavic Specialties. 153-170.
Junggren, Anna. (
Kalamaras, George. (1994). Reclaiming the Tacit Dimension: Symbolic Form in the Rhetoric of Silence. New York: SUNY Press.
Koskinen, Maaret. (2010). Ingmar Bergman’s The Silence. Pictures in the Typewriter, Writings on the Screen. Seattle: University of Washington Press; Copenhagen: Museum Tusculanum Press.
Le Breton, David. (2017). Sensing the World. An Anthropology of the Senses. Transl. Carmen Ruschiensky. London et al.: Bloomsbury.
Lotman, Jurij M. (2001). Struktura umjetničkog teksta. Transl. Sanja Veršić. Zagreb: ALFA.
Metzer, David. (2006). Modern Silence. In The Journal of Musicology, Vol. 23, No. 3. 331-374.
Miller, Chris P . (2007). Silence. URL: https://lucian.uchicago.edu/blogs/mediatheory/keywords/silence/ (accessed April 12, 2019).
Mirić, Milan. (2006). Pogovor. Drama jednog romana [Talk. The drama of a novel]. In Pasternak, Boris. Doktor Živago. Transl. Milan Mirić, Fikret Cacan. Zagreb: Školska knjiga. 591-609.
Morton, Ella. (2014). How Long Could You Endure the World’s Quitest Place? http://www.slate.com/blogs/atlas_obscura/2014/05/05/orfield_laboratories_in_minn eapolis_is_the_world_s_quietest_place.html?via=gdpr-consent (accessed April 12, 2019).
Pasternak, Boris. (1945-1955). Doktor Živago. FTM.
Pasternak, Boris. (1961). Ohrannaja gramota [The letter of protection]. In Sočinenija, II. Pasternak, Boris. Michigan: Ann Arbor.
Pasternak, Boris. (2006). Doktor Živago. Prev. Milan Mirić, Fikret Cacan. Zagreb: Školska knjiga.
Picard, Max. (1948). The World of Silence – Die Welt des Schweigens. https://herbertbaioco.files.wordpress.com/2017/02/the-world-of-silence-max- picard.pdf (accessed April 12, 2019.).
Sontag, Sontag. (1967). The Aesthetics of Silence. “Aspen”, no. 5 + 6, item 3. http://www.ubu.com/aspen/aspen5and6/threeEssays.html#sontag (accessed April 12, 2019.).
Smirnov, Igor. (1996). Roman tajn Doktor Živago [Novel of secrets "Doctor Zhivago"]. Moskva: Novoe literaturnoe obozrenie. (In Russian.)
Spivak, Gayatri C. (1994). Can the Subaltern Speak? In Colonial Discourse and Post-Colonial Theory. Williams, Patrick, Chrisman, Laura (Eds.). New York: Columbia University Press. 66-111.
Steiner, George. (1986). Language and Silence. Essays on Language, Literature and the Inhuman. New York: Athneum. https://archive.org/stream/SteinerGeorge_201504/Steiner%2C%20George%20- %20Language%20and%20Silence%20%28Atheneum%2C%201986%29_djvu.txt (accessed April 12, 2019.).
Užarević, Josip. (2006). Ženskoe načalo v lirike Borisa Pasternaka [The feminine principle of Boris Pasternak's lyrics]. In Eternity’s Hostage. Selected Papers from the Stanford International Conference on Boris Pasternak, May, 2004. Part 1. Fleishman, Lazar. (Ed.). Stanford: Stanford Slavic Studies. 174-192.
Zubok, Vladislav. (2009). Zhivago’s Children. The Last Russian Intelligentsia. Harvard University Press.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
