IGNORIRANJE PROSTORA – POSTKOLONIJALNA TEORIJA I GLOBALIZACIJSKI TRENDOVI
Povzetek
By asserting that space has been thoroughly overlooked within postcolonial theory, despite all the obvious reasons that point to its significance, the author of the article tries to determine reasons for such a paradox drawn mostly upon Edward Soja's book Postmodern Geographies. Since space to which postcolonial theory is being applied is becoming ever more expansive (the reasons for which are also explored in the article), the need to include space seems to be increasingly growing, both in terms of ontology and in terms of epistemology. By referring to Nikola Petković's book A Central Europe of Our Own, the author tries to show that by deploying a strictly temporal perspective, there always exists the danger of bringing postcolonial theory into perfect accordance with some very seductive trends of globalization, a modus operand through which the already mentioned theory begins obscuring those relations of power that it tried to undermine in the first place. The article ends by exploring the concept of space, or rather of geography as something that can help understand power relations not only between nations but also within them, much along the lines of linking, and not strictly dividing one country or another, sustaining the necessity to turn hybrid space, that postcolonial theory favours despite it being its greatest downfall, into real place.
Prenosi
Literatura
Routledge.
Ashcroft, Bill. 1998. Key Concepts in Post-Colonial Studies SAD i Kanada:
Routledge.
Barry, Peter. 1995. Beginning Theory. Manchester i New York: Manchester
University Press.
Biti, Vladimir. 2000. Pojmovnik suvremene književne i kulturne teorije. Zagreb:
Matica Hrvatska.
Booker, M. Keith, ur. 1999. Critical Essays on Salman Rushdie. New York: G. K.
Hall & co.
Gordon, Colin, ur. 1980. Power/Knowledge; Selected interviews and other writings
1972-1977 by Michel Foucault SAD: Harvester Press.
Hertzberger, Herman. 2000. Space and the Architect; Lessons in Architecture 2.
Roterdam: 010 Publishers.
Kiberd, Declan. 1995. Inventing Ireland. Cambridge, Massachusetts: Harvard
University Press.
Lazarous, Neil, ur. 2004. The Cambridge Companion to Postcolonial Literary
Studies. Cambridge: Cambridge University Press.
Loomba, Ania. 1998. Colonialism/Postcolonialism. London i New York: Routledge.
Machiedo, Mladen. 1996. O modusima književnosti; transtalijanistički kompendij.
Zagreb: Hrvatsko filološko društvo.
MacKenzie, John. 1995. Orientalism; History, theory and arts. Manchester i New
York: Manchester University Press.
Petković, Nikola. 2003. Srednja Europa: Zbilja-Mit-Utopija. Rijeka: Adamić.
Rushdie, Salman. 1992. Imaginary Homelands. London: Penguin.
Soja, Edward. 1989. Postmodern Geograpies: the reassertion of space in critical
social theory. London i New York: Verso.
Užarević, Josip, ur. 2004. Oko Književnosti. Zagreb: Disput.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
