КОНСТАНТИН ВЕЛИКИ ВО ДУХОВНАТА ТРАДИЦИЈА НА ОХРИДСКИОТ И НА ПРЕСПАНСКИОТ РЕГИОН
Povzetek
The city of Ohrid, in all of its artistic renditions and designs, affirms the celebration of the Saints Constantine and Helena, lending itself as the authentic interpreter of their cult. Their cult status, as founders of Christianity, can be traced in Ohrid through the commissioning and construction of a temple that has them for its patrons, as well as through their constant presence in the decorative and conceptual system of the frescos and icons of Ohrid, which in turn may be analyzed from the standpoint of the content and the illustrations of their hagiographies as edited by the Eastern Orthodox Church. The Church of Sts. Constantine and Helen belongs to that chapter of artistic creation that stands as a kind of a separate, encircled, chronological and stylistic whole, comprised of the last fifty years of the life of the city of Ohrid, right before the onset of the Turks. The Ohrid monument in honor of the Sts. Constantine and Helen, with its cycle of scenes focused on depicting a number of events, can be examined primarily as an illustration from the hagiographies of these personages in accordance with their treatment by the Eastern Orthodox Church. This study aims at tracing the apparent connection (bond) between the cults of the Sts. Constantine and Helen and the cults of St. Clement of Ohrid and St. Ahil of Larissa, in the regions of Ohrid and Prespa. The analysis of the cult of Constantine and Helen, to a great extent, is confined to the period of the 14th and 15th centuries, when, due to the newly found political circumstances, imposed as such by the Ottoman Turkish conquest, a new need emerged, for new forms of safeguarding Christianity.
Prenosi
Literatura
регион (Р. Македонија, Р. Албанија, Р. Грција), Ниш и Византија, IV
Научни скуп, 3.-5. јун 2005, во: Зборник радова IV, Ниш. С. 385-402.
Балабанов, Kоста - Николовски, Aнтоние - Ќорнаков Димитар. 1980.
Споменици на културата на Македонија, Скопје: Мисла. С. 277-280. (1st ed.
Skopje 1961)
Baumstark A. 1913. Konstantiniana aus syrischer Kunst und Liturgie. Konstantin
der Grosse und seine Zeit, Freiburg. С. 234-237.
Бошковиќ, Ѓурѓе - Томовски, Крум, 1961. Средновековната архитектура во
Охрид, во: Зборник на трудови, Охрид. С. 95-97.
Cabrol, Cf. F. – Leciercq, H. 1914. Dictionnare d'arhéologie chrétienne et de
liturgie. III, 2, Paris.
Ћоровић-Љубинковић, Мирјана. 1951. Црква Константина и Јелене у
Охриду, Датум постанка и ктитори цркве, во: Старинар, II, Београд.
Delehaye, H. Cf. 1902. Synaxarium ecclesiae Constantinopolitanae, Bruxellis,
col. 697-700.
Ђурић, Војислав. 1961. Иконе из Југославије, Београд.
Grabar, A. 1930. Les croisades de l'Europe orientale dans l'art, Mélanges Ch. Diehl,
II, Paris. С.19-27.
Грозданов, Цветан. 1983. Портрети на светители од Македонија од IX до
XVIII век, Скопје: Републички завод за заштита на спомениците на
култура.
Грозданов, Цветан. 2007. Живописот на Охридската архиепископија
(студии), Скопје : МАНУ.
Hermanin, F. 1945. L'arte in Roma dal sec. VIII al XIV, Storia di Roma, vol.
XXIII, Bologna.
Коцо, Димче. 1954. Околу датирањето на црквата Константин и Елена во
Охрид, во: Годишен зборник - Филозофски факултет, 7, Скопје. С. 187-203.
Љубинковиќ, Радивоје –Ћоровић - Љубинковић, Мирјана. 1961.
Средновековното сликарство во Охрид, во: Зборник на трудови, Охрид.
Matthiae, G. 1964. Pittura politica del medio evo romano, Roma.
Omont, H. 1929. Miniatures des plus anciens manuscrits grecs de la Bibliothèque
nationale du VIe au XIVe siècle, Paris.
Петрушевски, Mихајло. 1952. Белешки за натписот од црквата Константин и
Елена, во: Жива антика, II 2, Скопје. С. 276-284.
Суботић Гојко. 1971. Свети Константин и Јелена у Охриду, Београд:
Филозофски факултет у Београду - Институт за историју уметности.
Цепенков, Марко. 1972. Македонски народни умотворби, книга четврта,
Народни приказни – легенди, Скопје: Македонска книга. С. 23-40.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
