ANDRIĆ I JOVKOV – IZMEĐU IRONIJE I IDEALIZACIJE
Povzetek
Bugarski književni znanstvenici su primijetili određene sličnosti u tekstovima Ive Andrića i Jordana Jovkova, naime oba autora ujedinjuju elemente klasične realističke naracije s nekim modernijim postupcima. Pripovijetke Ćorkan i Švabica i Privatni učitelj dijele neke sličnosti na razini zapleta, ali važnije je to što obje pripovijetke ujedinjuju elemente idealističkog i ironijskog modusa pripovijedanja. Iako su estetski postupci u Jovkovljevoj pripovijetci tradicionalniji od onih u Andrićevoj pripovijetci, odnos rodnih uloga je moderniji – tradicionalni muški herojski identitet je odbačen afirmacijom ideje snažne žene koja spašava ranjivog muškarca. U Andrićevoj pripovijetci idealizirani model ženskosti i aspiracije glavnog junaka prema viteško-herojskom snažno su ironizirane, ali tradicionalni hijerarhijski odnos rodnih uloga nije doveden u pitanje. Obje pripovijetke sadrže određeno epifanijsko iskustvo koje zajedno s patosom ima glavnu ulogu u (re)afirmaciji idealizacijskog modusa.
Prenosi
Literatura
Zagreb, Prosveta: Beograd, Svjetlost: Sarajevo, Državna založba Slovenije,
Ljubljana, str. 191-208.
Eagleton, Terry, 2003. Sweet Violence. The Idea of Tragic. Blackwell Publishing:
Malden
Димотрова, Светла. 1978. Йордан Йовков и Иво Андрич. Литературна мисъл,
кн. 3: София, с. 23-43
Grčević, Franjo, 2002. Simbolizam, ekologija, eshatologija. Matica hrvatska: Zagreb
Hutcheon, Linda, 1985. A Theory of Parody. New York : Methuen
Игов, Светлозар, 1996. Кратка история на българска литература. Просвета:
София
Игов, Светлозар, 2011. Слизането от пиедестала: Алия Джерзелез и Шибил в
Балканът, ханът, чифликът. Издателство „Литературен форум“: София, с.
185-209.
Йовков, Йордан, 2009. Частният учител в Съчинения в шест тома, том 2,
Старопланински легенди. Издателство Захарий Стоянов: София, с. 313-330.
Koljević, Svetozar, 1983. Pripovetke Ive Andrića. Zavod za udžbenike i nastavna
sredstva: Beograd
Kravar, Zoran, 2005. Svjetonazorski separei. Golden marketing-Tehnička knjiga:
Zagreb
Lujanović, Nebojša, 2010. Ćorkan i Đerzelez – dekonstrukcija ideologije sustavom
oprijeka. Institut fur Slawistik der Karl-Franzens-Universitat: Graz i
Beogradska knjiga: Beograd, str. 259-271.
Perišić, Igor, 2010. Uvod u teorije smijeha. Službeni glasnik: Beograd
Rose, Margaret. 1993. Parody : ancient, modern, and post-modern. Cambridge
University Press: Cambridge
Tamarin, G. R. 1962. Teorija groteske. Svjetlost: Sarajevo
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
