POLIFONIJSKA TEORIJA ISKAZIVANJA U LIRICI: SLUČAJ IVANA SLAMNIGA
Povzetek
U radu se iznose i analiziraju problemi čitanja lirske pjesme u svjetlu polifonijske teorije iskazivanja Oswalda Ducrota, lakanovske psihoanalize i marksističke kritike Antonyja Easthopea, na primjeru pjesništva Ivana Slamniga. Nasuprot shvaćanju lirike kao privatnog jezika pjesnikove duše te lirskog subjekta kao narcističke slike pjesnika odnosno čitatelja, autorica argumentira uz pomoć marksističke i psihoanalitičke kritike što liriku čini samosvojnim diskursom koji u prvom redu predstavlja mehanizme koji ga nastoje prikazati. Pjesništvo Ivana Slamniga ističe se unutar suvremenoga hrvatskog pjesništva utoliko što pokazuje u kojoj se mjeri ironija oslanja na polifoniju iskaza. Pritom razara mit o izvornosti pjesničkog jezika istovremeno i otvoreno gradeći poetiku na razgradnji tuđih.
Prenosi
Literatura
Biti, Vladimir. 1988. “Vjera u sud ili: kritika suvremenoga hrvatskog pjesništva.“ U:
Suvremeno hrvatsko pjesništvo. Ur. Ante Stamać. Zagreb: Zavod za znanost o
književnosti: 303–334.
Brlek, Tomislav. 2015. „Radogost Sebemišlja“, Ivan Slamnig, Antologija, ur.
Tomislav Brlek, Društvo hrvatskih književnika, Zagreb, 165 – 204.
Čale, Morana. 2006. “Tekstualno 'ja' Petrarkine kancone“. U: Umjetnost riječi 50,
2/3: 171-194.
de Man, Paul. 1981. “Hypogram and Inscription: Michael Riffaterre's Poetics of
Reading“. U: Diacritics 11, 4: 17–35.
Derrida, Jacques. 2007. Pisanje i razlika. Prev. Vanda Mikšić. Sarajevo: Šahinpašić.
Ducrot, Oswald. 1987. „Nacrt za jednu polifonijsku teoriju iskazivanja“, Republika,
11-12, 58–72.
Easthope, Antony. 1983. Poetry As Discourse. London/New York: Methuen.
Felman, Shoshana. 2003. Writing and Madness. Palo Alto/California: Stanford
University Press.
Freud, Sigmund. 2005. „Pjesnik i maštanje“. U: Freud i Mojsije. Studije o
umjetnosti i umjetnicima. Prev. Renata Jurleta i Tamara Tomić. Zagreb: Prosvjeta:
15–26.
Johnson, Barbara. 1992. “Okvir referencije: Poe, Lacan, Derrida“. Prev. Marina
Bricko. U: Suvremena teorija pripovijedanja. Ur. Vladimir Biti. Zagreb: Globus:
217–257.
Kravar, Zoran. 1982. “Najnovija zbirka Ivana Slamniga“. U: Gordogan IV, 10/11:
222–231.
Kristeva, Julia. 1984. Revolution in Poetic Language. Prev. Margaret Waller. New
York: Columbia University Press.
Lacan, Jacques 1991. The Seminar of Jacques Lacan. Book II: The Ego in Freud's
Theory and in the Technique of Psychoanalysis, 1954-1955. Prev. Sylvana
Tomaselli. New York/ London: W. W. Norton & Company.
Milanja, Cvjetko. 2000. Hrvatsko pjesništvo od 1950. do 2000. I. Zagreb:
Zagrebgrafo.
Mrkonjić, Zvonimir. 1991. Izvanredno stanje. Zagreb: Grafički zavod Hrvatske.
Slamnig, Ivan. 1956. Aleja poslije svečanosti. Zagreb: Matica hrvatska.
Slamnig, Ivan. 1956. Odron. Zagreb: Lykos.
Slamnig, Ivan. 1971. Analecta. Zagreb: Studentski centar Sveučilišta u Zagrebu.
Slamnig, Ivan. 1990. Sabrane pjesme. Zagreb: Grafički zavod Hrvatske.
Slinn, Warwick E. 1999. Poetry and Culture: Performativity and Critique, New
Literary History, 30,1: 57-74.
Šoljan, Antun. 1990. “Uz Sabrane pjesme Ivana Slamniga“. U: Ivan Slamnig.
Sabrane pjesme. Zagreb: Grafički zavod Hrvatske: 555–571.
Turkle, Sherry. 2009. “Svibanj 1968. i psihoanalitička ideologija“. U: Treći program
Hrvatskog radija 72/73: 5–18.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
