ПРОСЛАВАТА НА КУЛТОТ НА СВ. ЈОВАН ВЛАДИМИР НА БАЛКАНСКИТЕ ПРОСТОРИ
Povzetek
Истражувањето е насочено кон општобалканската прослава на култот на св. Јован Владимир, како прослава која е пошироко распространета на балканските простори. Значајно е да се утврдат облиците на нејзиното манифестирање, што може да придонесе кон изградба на општа балканска мирогледска претстава на фонот на одредени заеднички религиозни манифестации и културолошки феномени. Ваквите светителски фигури ја играат улогата на премостувачи на нетрпеливостите кои постојат меѓу балканските народи и овозможувале соживот во еден вид „синкретизам“.
Prenosi
Literatura
Vizantološki institut SANU, 117-119.
Vujičić, R. 2011. “O kultu i ikonografiji Sv. Jovana Vladimira”. Glasnik
oddelenja umetnosti, 29, CANU, Podgorica.
Gesta Regnum Sclavorum (Letopis popa Dukljanina), I-II. 2009. Pr. D.
Kunčer, T. Živković, Beograd : Institute of History Ostrog
Monastery.
Грозданов, Цветан. 1980. „Охрид и Охридската архиепископија во
XIV век“, Историја 1, год. X, Скопје, 179-183.
Грозданов, Цветан. 1983. Портрети на светителите од Македонија
од IX-XVIII век. Скопје: Републички завод за заштита на
спомениците на култура.
Grozdanov, Cvetan. 1984. “Jovan Vladimir i pretstave Sedmočislenika u makedonskoj umetnosti XVIII-XIX veka”. Zbornik za likovne
umetnosti, 20, Novi Sad, 229-235.
Грозданов, Цветан. 1995. Свети Наум Охридски, Скопје: Македонска
академија на науките и уметностите – Матица македонска.
Dragić, H. 2010. “Dukljanski kralj sveti Vladimir u hrvatskoj književnosti
i crnogorskoj tradiciji”. Lingua Montenegrina, god. III, br.5, Cetine.
Dukljanski knez Sveti Vladimir (970-1016), 2016. Podgorica: Fondacija
“Sveti Petar” i Narodni Muzej Crne Gore.
Јакимовска-Тошиќ, 2011. „Културните врски меѓу манастирот „Св.
Наум“ и Москополе во 18 век“, Зборник од Меѓународен
научен собир: Свети Наум Охридски и словенската духовна,
културна и писмена традиција, 4-7 ноември 2010, Охрид,
Македонија, Скопје: Универзитет „Св. Кирил и Методиј“, 295-303.
Jovović, Ivan. 2016. Kult svetog kneza Vladimira Dukljanskog u Crnoj
Gori u susedstvu. In: Dukljanski knez sveti Vladimir (970-1016).
Podgorica: Fondacija “Sveti Petar Cetinjski” – Narodni Muzej Crne Gore,
65-95.
Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krišćanstva (uredio
Anđelko Badurina), “Ivan Vladimir”, 1979. Institut za povijest umetnosti
Sveučilišta u Zagrebu, Zagreb, 284-285.
Litanie dei Santi della Dalmazia, 1882. Zara.
Medaković, D. 1971. Putevi srpskog baroka, Beograd : Nolit.
Meloski, Hristo. 2016. Prološko žitije Sv. Jovana Vladimira In: Dukljanski
knez sveti Vladimir (970-1016). Podgorica: Fondacija “Sveti Petar
Cetinjski” – Narodni Muzej Crne Gore, 59-64.
Novaković, St. 1893. Prvi osnovi slovenske književnosti među balkanskim
Slovenima. Legenda o Vladimiru I Kosari (kulturno-istorijske
studije), Beograd: Državna Štamparija Kraljevine Srbije, 226-227.
Острогорски, Г. 1934. „Синајска икона св. Јован Владимира“. Glasnik
Skopskog naučnog društva, 14, Skopje, 99-106.
Perović, Sreten. 2016. Dukljanski knez Vladimir i makedonska princeza
Kosara u legendi i istoriji. In: Dukljanski knez sveti Vladimir
(970-1016). Podgorica: Fondacija “Sveti Petar Cetinjski” – Narodni
Muzej Crne Gore, 19-35.
Perfus, D. M. 1989. Die Drukerei von Moskopolis 1731-1769. Bindruck
und Heligenverehrung im Erzbistu Achrida, Wiener Archiv fűr des
Slawentus und Osteuropos, Band XIII, Wien-Kőln.
Petković. S. 1959. „Živopis crkve Uspenja u Srpskom Kovinu (Ráczkeveu)“, Zbornik za društvene nauke, 23, Matica srpska, Novi Sad , 48-49, 64-
65.
Ристовска-Јосифовска, Билјана. 2001. „Кралството на Словените“ од
Мавро Орбини како извор за македонската средновековна историја,
Скопје - Прилеп: Институт за старословенска култура.
Rotković, Radoslav. 2016. Knjiga o čudima Blaženoga Vladimira. In:
Dukljanski knez Sveti Vladimir, Podgorica: Fondacija “Sveti Petar
Cetinjski” – Narodni Muzej Crne Gore, 47-57.
Свети Јован - хагиографија, химнографија, иконографија, 2016.
Скопје: МПЦ-ОА.
Снегаров, Иван. 1995. История на Охридската архиепископия, том I,
София, 336-338.
Tapkova-Zaimova, V. 1967. „Un manuscript incomnu de la Vie de St.
Jean-Vladimir“, Etudes Balkaniques, 6, Sofia, 179-189.
Cvetkovski, Sašo. 2016. Portreti Svetog Jovana Vladimira u umetnosti
Balkana od XVII do XX vijeka, In: Dukljanski knez Sveti
Vladimir, Podgorica: Fondacija “Sveti Petar Cetinjski” – Narodni
Muzej Crne Gore.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
