PRIMERJALNA ANALIZA POLITIČNEGA GOVORA V SLOVENSKEM IN RUSKEM JEZIKU
Povzetek
Besede niso le sredstvo za izražanje idej, temveč tudi sredstvo komunikacije za ustvarjanje pomenov in doseganje skupnih ciljev, s čimer se ukvarja tudi pričujoči prispevek. Ker je politika tudi jezikovna igra, ker je javnost prek jezika obveščena o političnih zadevah, se moramo obenem osredotočiti tudi na lastnosti političnega jezika in na način, kako tega govorec uporablja. V prispevku izhajam zlasti iz pragmatičnega jezikoslovja, upoštevam predvsem pomensko- skladenjsko analizo. Kot študijo primera uporabim zgleda slovenskega in ruskega političnega govora.
Prenosi
Literatura
Berridge, G. R. (2001). A Dictionary of Diplomacy. Palgrave: New York.
Bratož, Silva. (2010). Metafore našega časa [Metaphors of our time]. Znanstvena monografija Fakultete za management Koper. Koper: Fakulteta za management Koper.
Brinker, Klaus. (2000). Methoden. Textstrukturanalyse [Methods. Text analysis]. In Klaur Brinker et al. (Eds.). Text und Gesprächlinguistik. Ein internationales Handbuch zeitgenössischer Forschung. [Text and conversation linguistics. An International Handbook of Contemporary Research]. 164−175.
Dieckmann, Walter. (1975). Sprache in der Politik. [Language in politics]. Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag.
Ellis, Richard J. (1998). Speaking to the People: The Rhetorical presidency in historical perspective. Amherst: University of Massachusetts Press.
Fairclough, Norman. (2000). New Labour, New Language? London: Routledge.
Gorenc, Nina. (2011). Pasti in izzivi političnega in diplomatskega diskurza [The Pitfalls and Challenges of Political and Diplomatic Discourse]. In Teorija in praksa [Theory and Practice], 48 (4). 893−914.
Grepl, Miroslav, Petr Karlik. (1998). Skladba češtiny [Composition of Czech]. Olomouc: Votobia.
Holly, W. (1990). Politikersprache. Inszenierungen und Rollenkonflikte im informellen Sprachhandeln eines Bundestagsabgeordneten. Berlin: De Gruyter.
Hribar, Nataša. (2006). Sodobni slovenski politični jezik [Contemporary Slovenian political language]. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Hribar, Nataša. (2009). Vloga medijev v političnem komuniciranju [The role of the media in political communication]. In Teorija in praksa. [Theory and Practice], 46 (6). 857−869.
Korošec, Tomo. (2006). O besediloslovnih prvinah v slovenskem jezikoslovju [On textual elements in Slovenian linguistics]. In Slovensko jezikoslovje danes [Slovenian linguistics today]. Muha, Ada Vidovič (Ed.). Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 239−258.
Котовская, Светлана Станиславовна. (2012). Введение в лингвистическую прагматику. Минск: БГУ.
[Kotovskaja, Svetlana Stanislavovna. (2012). Vvedenie v lingvističeskuju pragmatiku [Introduction to linguistic pragmatics]. Minsk: BGU]
Krajnc Ivič, Mira. (2005). Besedilne značilnosti javne govorjene besede [Textual features of the public spoken word]. Maribor: Slavistično društvo Maribor.
Kunst-Gnamuš, Olga. (1995). Teorija sporazumevanja [Communication theory]. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Center za diskurzivne študije.
Levinson, Stephen C. (1983). Pragmatics. Cambridge: Cambridge University Press.
Nick, Stanko. (2001). Use of Language in Diplomacy. In Jovan Kurbalija and Hannah Slavik (Eds.). Language and Diplomacy. Malta: DiploProjects, Mediterranean Academy of Diplomatic Studies, University of Malta. 39–49.
Neustadt, Richard E. (1990). Presidential power and the modern presidents: The politics of leadership from Roosevelt to Reagan (3rd edition). New York: Free Press.
Норман, Борис Юстинович. (2009). Лингвистическая прагматика (на материале русского и других славянских языков): курс лекций. Минск: БГУ.
[Norman, Boris Justinovič. (2009). Lingvističeskaja pragmatika (na materiale russkogo i drugih slavljanskih jzykov): kurs lekcij [Linguistic pragmatics (based on Russian and other Slavic languages): lecture course]. Minsk: BGU]
Nuyts, Jan. (2014). Analysis of the modal meanings. In The Oxford Handbook of Modality and Mood. Jan Nuyts in Johan Van Der Auwera, ur. Oxford: Oxford University Press. 31−49.
Pehar, Dražen. (2011). Diplomatic Ambiguity: Language, Power, Law. Saarbrücken: Lambert Academic Publishing.
Rose, Peter. (1995). Cicero and the Rhetoric of Imperialism: Putting the Politics Back into Political Rhetoric. In A Journal of the History of Rhetoric, 13 (4). 359–399.
Slovar slovenskega knjižnega jezika: spletna izdaja [Dictionary of the Slovene Literary Language: Online Edition]. URL: http://www.fran.si (accessed Janiary 29, 2019).
Tivadar, Hotimir. (2010). Gradivna utemeljenost opisa slovenskega govorjenega jezika [The materiality of the description of the Slovene spoken language]. In Gorjanc, Vojko, Žele, Andreja (Eds.). Izzivi sodobnega jezikoslovja [The Challenges of Modern Linguistics]. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 53−62.
Toporišič, Jože. (1992). Enciklopedija slovenskega jezika [Encyclopedia of Slovene]. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Verdonik, Darinka. (2003). Pragmatični vidik nesporazumov v komunikaciji [The pragmatic aspect of misunderstandings in communication]. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Verschueren, Jeff. (2003). Understanding Pragmatics. Peking: Foreign Language Teaching and Research Press.
Yoos, George E. (2009). Politics & Rhetorics: Coming to Terms with Terms. New York: Palgrave Macmillan.
Zadravec Pešec, Renata. (1994). Pragmatično jezikoslovje: temeljni pojmi [Pragmatic linguistics: basic concepts]. Ljubljana: Center za diskurzivne študije, Pedagoški inštitut pri Univerzi v Ljubljani.
Žele, Andreja. (2008). Osnove skladnje [The basics of syntax]. Ljubljana: samozaložba.
Žele, Andreja. (2012). Pomensko-skladenjske lastnosti slovenskega glagola [Meaning-syntactic properties of the Slovenian verb]. Ljubljana: Založba ZRC. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.
Avtorji se v reviji predstavljajo z izvirnimi prispevki, ki temeljijo na rezultatih lastnega raziskovanja. Tisti, so poleg avtorja znatno prispevali k nastanku prispevka (članka), so poimenovani kot soavtorji. Avtor (in morebitni soavtorji) skupaj s prispevkom odda tudi izpolnjen obrazec za prijavo prispevka (Paper Submission Form), s katerim soglaša z objavo.
Revija sprejema tiste znanstvene prispevke, ki prej še niso bili izdani. V izdajo ne sprejema prispevkov, ki v veliki meri ponavljajo druge, že objavljene prispevke istega avtorja. Za ponavljanje se šteje tudi kompilacija - besedilo, ki ga sestavljajo fragmenti iz že objavljenih monografij ali člankov. Plagiatorstvo in čezmerno (kar pomeni več kot tretjino celotnega obsega) navajanje del drugih znanstvenikov velja za nedopustno. Vsi citati, fragmentarna povzemanja in uporabljeno gradivo se morajo korektno nanašati na avtorje oz. prvotni vir. Če je delež tujega besedila velik, priporočamo, da se število citatov zmanjša in količina izvirnega besedila poveča.
Avtor mora nujno pridobiti dovoljenja za uporabo vseh izposojenih gradiv (kot so denimo ilustracije), pri katerih nima statusa imetnika avtorskih pravic sam. Zagotavlja, da prispevek ne vključuje podatkov, ki niso dostopni javno in bi lahko predstavljali tajne informacije.
V seznam literature se napiše samo tisto gradivo, ki je bilo dejansko uporabljeno za potrebe raziskave oz. na katero se avtor v besedilu dejansko sklicuje.
Priporočjivo je, da se v besedilu (če je le možno) navede vire finančne podpore za izvedbo raziskave, prav tako se lahko doda zahvalo kolegom, ki so kakorkoli pripomogli pri nastajanju članka, ne morejo pa biti opredeljeni kot soavtorji.
Z oddajo besedila in obrazca za prijavo prispevka se avtor uradno strinja z objavo v reviji Filološke pripombe. S tem ostaja imetnik avtorskih pravic, sme pa tudi preklicati objavo, če je prispevek v fazi pregledovanja oz. če še ni objavljen na spletni strani. O preklicu mora pisno obvestiti uredništvo revije.
Za objavo članka avtor ne prejme plačila. Objava je v spletni obliki dostopna brezplačno, in sicer pod licenco Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 3.0 Unported License.
Etični Kodeks
Uredništvo
Vse prispevke v prvi vrsti pregledajo sodelavci uredništva, ki so pozorni na skladnost z iskano problematiko in na skladnost s formatom revije. Uredništvo Filoloških pripomb zagotavlja, da izbira recenzentov in rezultati recenzije niso odvisni od komercialnih interesov, spola, narodnosti, verske pripadnosti, politične opredelitve in drugih podobnih dejavnikov. Edini kriterij je akademska ustreznost prispevka.
Ko recenzenta podata mnenje pripravljen za objavo, zavrnjen ali pa zahteva avtorjeve popravke. V primeru nestrinjanja z recenzijo ima avtor pravico pojasniti svoja stališča. Če se stališča obeh recenzentov še vedno razlikujejo od avtorjevih, preveri prispevek tretji recenzent, lahko pa po posebni obravnavi vprašanja o njem glasuje članstvo uredništva.
Recenzenti
Preverjanje prispevka poteka z anonimno recenzijo, ki jo opravita dva eksperta z istega področja (avtor ne izve njunih priimkov, recenzenta ne izvesta priimka avtorja). Za recenzijo se predvideva od 3 do 4 tedne časa. Za recenzente se navadno izbira člane uredništva ali znanstvenike, ki so o isti tematiki pisali v prejšnjih številkah revije, po potrebi pa je mogoče kontaktirati tudi eksperte iz drugih organizacij, mest ali držav.
Recenzent mora biti torej specializiran za isto tematiko, kot je izpostavljena v prejetem prispevku. Uredništvo se prizadeva, da bi zagotovilo izogib konflikta interesov med podanim mnenjem o članku in avtorjem samega članka.
Recenzent je dolžan opozoriti urednika in člane redakcije na kakršnekoli prekomerne podobnosti ali sovpadanja prispevka s teksti, ki jih sicer pozna. Ohranjati mora strokovno tajnost in nima pravice tretjim osebam predstavljati prispevka (in podatkov v njem), dokler ta ni objavljen.
Recenzent poda objektivno, pretehtano in argumentirano oceno prispevka. Kritike oblikuje korektno; tako, da se navezuje samo na besedilo prispevka in informacije, ki jih slednji ponuja.
Uredništvo revije predpostavlja, da sta mnenje in kritični zapis napisana z dobrim namenom - da bi bila avtorju v pomoč pri odpravi pomanjkljivosti oz. da bi se njegovo pisanje izboljšalo do te mere, da bi upravičil javno objavo in dostopnost svojih spoznanj celotni znanstveni skupnosti.
