K VPRAŠANJU NARODNEGA IZGNANSTVA IN SAMOIZGNANSTVA V ZGODOVINSKEM ROMANU ČLOVEK PROTI ČLOVEKU FRANCETA BEVKA

Sažetak

V prispevku problematiko izgnanstva najprej razumemo na način narodnega izganjanja oz. preganjanja. Obravnavamo ga ob primeru zgodovinskega romana Človek proti človeku (1930) Franceta Bevka, ki se snovno naslanja na obdobje srednjega veka, vendar ga je mogoče (in verjetno najbolj ustrezno) brati kot metaforo, skozi katero se pisatelj v dobi italijanske okupacije Primorske polemično in obenem subtilno sooča z raznarodovalnimi pritiski tujih oblastnikov. Narodno preganjanje je v romanu zajeto v razmerju med predstavniki cerkvene in posvetne oblasti na eni ter podložništvom na drugi strani, najbolj temeljito pa obravnavano skozi razmerje med patriarhovci in pogumnimi (razbojniškimi) plemiči. Ti s svojim drznim nasprotovanjem patriarhu, skrivno zaroto in prizadevanji, da bi v domači deželi odpravili krivice in spet vzpostavili mir in red, prav tako služijo kot model za poenotenje nacije. Izganstvo razumemo v smislu posameznikovega notranjega izgnanstva in iskanja lastne identitete. Natančneje rečeno, gre za samoizgnanstvo, ki je hkrati samospoznavanje, kakor je utelešeno v osrednji figuri Jerka, ki je razpet med mečem, kuto in »petjem«. Jerko bi utegnil biti alter ego političnega preganjanca Bevka, ki je roman pisal v razmerah nadzorovanega bivanja in ga pomenljivo sklenil s simboliko sokola kot glasnika duhovnega sveta (in s tem umetnosti).